Biodiverzitetni večeri (INOVUP ULTRA): Globalna kriza, nacionalne vroče točke

prof. dr. Tom Turk in doc. dr. Maja Zagmajster

4. 3. 2025

Biodiverzitetni večeri (INOVUP) so zasnovani kot serija treh večernih srečanj v približno enomesečnem razmaku. Vsako srečanje sestoji iz dveh predavanji ter odprte diskusije ob prigrizku.

1. predavanje: Globalno izumiranje vrst, mati vseh sodobnih kriz (prof. dr. Tom Turk, BF UL)

2. predavanje: Slovenija, svetovna vroča točka podzemne biodiverzitete in naš lahkomiselni odnos do nje (doc. dr. Maja Zagmajster, BF UL)

Tematika drugega Biodiverzitetnega večera je globalna razsežnost biodiverzitetne krize ter njeni regionalni in nacionalni vidiki. Po splošnem dojemanju javnosti, tudi v Sloveniji, je erozija biodiverzitete ali šesto globalno izumiranje vrst komajda omembe vreden problem v primerjavi s krizo globalne varnostne politike in s podnebnimi spremembami. A številni znanstveniki opozarjajo, da je prav plaz izumiranja vrst tisti, ki bi na koncu lahko odnesel tudi človeško vrsto. Na težke razmere se je mogoče adaptirati, vrtinec izumiranja pa se, neglede na vzroke, ireverzibilno vrti vse hitreje, dokler v neki točki ne bo več zaustavljiv. Izumiranje je najobsežnejše tam, kjer je vrst največ – v tropskih deževnih gozdovih. Z njihovim izsekavanjem vsakodnevno izumirajo vrste, ki jih taksonomska znanost sploh še ni odkrila in opisala.

Kakor je biodiverziteta neenakomerno porazdeljena po planetu, tako je teža odgovornosti, ki jo zanjo nosijo posamezne države. Pogosto so biodiverzitetno najbogatejše države med ekonomsko najrevnejšimi. V tem primeru je jasno, da je pomoč pri ohranjanju narave odgovornost bogatega globalnega severa. A ni vedno tako. Manj znano je, da je tudi majhna Slovenija dom nesorazmerno visokemu deležu evropske in celo svetovne biodiverzitete, ko gre za življenje pod zemeljskim površjem. Preučevanje podzemne biodiverzitete je del naše intelektualne dediščine od Linnejevih časov dalje. Manj slavni, skoraj nikakršni, so naši uspehi pri varovanju nadpovprečno bogatega podzemnega življenja. Da je še vedno tako dobro ohranjeno, kot je, se lahko zahvalimo naravni odmaknjenosti podzemeljskih habitatov in relativni zaščitenosti pred vplivi s površja.